Vizija prostora prihodnosti 

Na konferenci Prostor možnosti, ki je potekala v parku Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v organizaciji Centra za kreativnost 12. 6. 2025, sem sodelovala s predavanjem Vizija prostora prihodnosti.

Vabljeni k ogledu ogledu posnetka predavanja ali branju celotnega besedila.

***

Konferenca NEB: Prostor Možnosti
Sklop 3, Načrtovanje prihodnosti: razvojni potencial in vizija NEB
MAO, 12. 6. 2025

Posnetek predavanja:

Video posnetek (od 05.03 dalje): https://www.youtube.com/watch?v=nWlODBVHh0Q&t=19411s

Besedilo celotnega predavanja:

Svoj prispevek sem poimenovala Vizija prostora prihodnosti. Ob nastavkih za premislek
te vizije se ne bi želela omejiti le na pobudo Novega Evropskega Bauhausa, ki poudarja
vrednote lepote, trajnosti in vključujočnosti, ampak podajam ta razmislek kot
evropska državljanka. Vprašanja, na katere bom skušala odgovoriti glede na želje
organizatorja, so: Kaj pomeni misliti prostor prihodnosti skozi arhitekturo? Kaj naj bo
arhitekturna vizija prostora, v katerem želimo živeti?

Vizija je pogosto razumljena kot kratek, navdihujoč zapis, ki deluje kot zvezda severnica,
ki nakaže smer, a ni cilj, ki bi ga lahko dosegli. Njena vrednost ni v tem, da jo udejanjimo,
temveč da nas dolgoročno usmerja.

Če smo ambiciozni, ko postavljamo vizijo, si lahko zamišljamo, da gradimo svojevrstno
alternativo sedanji situaciji, kot nekakšno utopijo, kot u-topos, torej kot kraj, za katerega
se zdi, da ga danes še ne moremo doseči. Podobno usmeritev o viziji je podal nemški
filozof Ernst Bloch, ki je v delu Načelo upanja podal razliko med abstraktno in
konkretno utopijo:

• Abstraktna utopija je za Blocha sanjarija brez opore v realnosti – gre za vizijo, ki
  ni zasidrana v dejanski zgodovinski možnosti in ne more voditi k transformaciji
  sveta.
• Konkretna utopija izhaja iz obstoječih razmer in temelji na potencialih, ki jih
  družba že nosi v sebi, a jih še ni uresničila. Gre za vizijo, ki ni iluzija, ampak
  anticipacija: gre za prihodnost, ki se že nakazuje v razpokah sedanjosti.

Prav to je smer, ki bi jo lahko danes dosegli, če bomo govorili o viziji prostora
prihodnosti ne kot abstraktni fantazmi, ampak kot konkretni utopiji, ki jo lahko
udejanjimo v našem prostoru tudi na institucionalni in infrastrukturalni ravni, čemur je
namenjena ta okrogla miza.

Okoljska kriza kot podstat razprave
Ob očrtu viziji prostora prihodnosti, ki bo podpirala vrednote Novega Evropskega
Bauhausa o lepoti, trajnosti in vključenosti, veljati izpostaviti ključne pogoje in
potenciale, ki določajo naš grajeni prostor. Ker sem filozofinja, bom podala pogleda na
prostor iz bolj družboslovnega vidika.

Pravijo, da naš čas zaznamujejo krize. Ena ključnih današnjih kriz je krizo vojn in
nasilja. Tudi po podatkih Global Peace Indexa je število oboroženih spopadov največje
po drugi svetovni vojni. Evropa, in z njo Slovenija, se oborožuje. Obenem pa je Slovenija
ena najbolj varnih držav na svetu.

Vemo tudi, da je zahodni, liberalni, nekateri mu pravijo nekrokapitalistični sistem,
ustvaril okoljsko krizo, ki med drugim vključuje izgubo biotske raznovrstnosti,
podnebne spremembe, degradacijo ekosistemov in preoblikovanje prostora, tudi zaradi
logike neskončne rasti na planetu s končnimi viri.

Ta okoljska kriza ni več zgolj znanstveni izziv, temveč vse bolj postaja bivanjsko
in eksistencialno vprašanje, ki zahteva predrugačenje našega odnosa do prostora.
Pomembno je, da se ob tem razmišljanju o prostoru prihodnosti ne ujamemo v psihozo
eko-panike – torej v diskurz, ki zaradi velikosti problematike vodi predvsem v občutke
paralize, krivde in nemoči. Robert Peckham v knjigi Fear (Strah) iz leta 2023 analizira,
kako strah kot zgodovinsko in kulturno oblikovan afektivni režim vpliva na naše
odzivanje na krize, predvsem na okoljsko krizo – in tako pogosto onemogoča njeno
resno obravnavo. Pravi:
»Nujnost, izrednost, kriza – to je jezik, v katerem se govori o podnebnih spremembah«
(str. 277).
Tovrstno govorico spremlja občutek stalne preplavljenosti, časa, ki se izteka in pravega
izrednega stanja, kar pogosto sproži obrambne mehanizme – od tesnobe in pasivnosti
do zanikanja. Tak diskurz je lahko nevaren, ker omeji naše zmožnosti: namesto da bi
uvedli sistemsko mišljenje in kolektivno ukrepanje, nas potiska v stanje zastoja – v
apokaliptično pričakovanje konca, ki ga hkrati slutimo in odrivamo.

Filozof Timothy Morton je nakazal še en argument, zakaj je razprava o okoljski krizi, pa
tudi ukrepanje na tem področju, tako težavno. Pravi, da se tu soočamo s koncepti, ki
presegajo naše dojemanje. Globalno segrevanje, poplave, požari, množično izumiranje
vrst, mikroplastika, dvig morske gladine – to so pojavi, ki se odvijajo v časovnih in
prostorskih razsežnostih, ki jih človek ne more neposredno zaznati ali misliti, ker so
preglomazni. Morton take pojave imenuje hiperobjekti: to so entitete, ki so prisotne, so
realne, a nas duševno ohromijo. Zato se pogosto odzivamo z zanikanjem ali umikom.

Če smo usmerjeni k oblikovanju konkretne vizije prihodnosti prostora, bi veljalo z
jasnimi cilji povezati strokovno skupnost, javni sektor in gospodarstvo z oprijemljivimi
ukrepi ter tako preseči koncepte eko-panike in hiperobjektov.

Arhitektura v času okoljske krize: paradigma zadržanosti
Okoljska kriza ob vsem tem ni nek nemerljiv koncept. Eden od bolj uveljavljenih
znanstvenih okvirov, ki meri celoviti vpliv človeške dejavnosti na planet, je model
planetarnih meja (Planetary Boundaries). Ta okvir opredeljuje devet ključnih
zemeljskih sistemskih procesov, znotraj katerih je človeštvu omogočeno varno
delovanje. Preseganje teh meja pomeni destabilizacijo ekosistemov in zmanjševanje
sposobnosti planeta za samoregulacijo.

Po poročilu iz leta 2023 je jasno, da smo globalno že presegli šest od devetih omejitev.
To pomeni, da se kot človeštvo nahajamo onkraj varnega okvira delovanja – in posledice
teh sprememb so vse bolj očitne tudi v naših mestih, zgradbah in prostorskih praksah.
Ali pa so vidne v zadnjih poplavah.

Arhitektura je kot disciplina soudeležena v okoljski krizi, saj imajo stavbe in
gradbeništvo na splošno izjemno velik okoljski vpliv. Po podatkih Programa Združenih
narodov za okolje (UNEP) iz leta 2023 je gradbeni in stavbni sektor odgovoren za
približno 21 % vseh globalnih emisij toplogrednih plinov, porabi 34 % svetovne
energije in povzroča 37 % emisij CO2, povezanih z energijo in industrijskimi procesi.
Materialna raven arhitekture, predvsem od obdobja modernizma dalje, temelji namreč
na visoko ogljičnih materialih in energetsko intenzivni proizvodnji. Kot zapišejo Barber
in sodelavci (2024), je »zgodovina arhitekture zgodovina ogljičenja«. To stanje kaže na
nujo po paradigmatski spremembi v razumevanju arhitekture. Ne gre več le za
izboljševanje energetske učinkovitosti ali vključevanje trajnostnih tehnologij, temveč za
korenito spremembo odnosa do prostora, virov in razvoja. Gre za obrat od gradnje k
prenovi.

V tem duhu deluje tudi evropska pobuda House Europe – državljanska peticija, ki
poziva Evropsko unijo k zakonodajnim spremembam, ki bi omejevale rušenje stavb in
spodbujale ponovno uporabo grajene dediščine. Cilj je vzpostaviti evropski zakonodajni
okvir, ki bo varoval sedanji kulturni fond, spodbujal njegovo uporabo oziroma prenove
in čim bolj omejil rušitve.

Zagotovo ni naključje, da se ta pobuda odvija ravno v Evropi. Po podatkih Združenih
narodov se bo v naslednjih 30 letih kar 50 % mest na evropski celini soočilo z
zmanjšanjem števila prebivalcev. Hkrati naj bi se skupno prebivalstvo Evrope do leta
2050 zmanjšalo za približno 40 milijonov ljudi, čeprav bo svetovna populacija še rasla.
To pomeni, da imamo že danes domala dovolj stavb, saj nas bo v prihodnje manj. Ob tem
se Evropa izrazito stara: tudi v Sloveniji je danes že več kot 20 % prebivalcev starejših
od 65 let – in ta delež še narašča.

V prihodnje bomo torej potrebovali drugačna mesta in drugačne stavbe: takšne, ki
bodo omogočale kakovostno življenje vsem, tudi starejših. Namesto da gradimo nova
urbana območja oziroma primestna območja po ameriškem zgledu, ki pogosto temeljijo
na tržnih pritiskih in investicijskih logikah, velja vnovič premisliti rabo že obstoječih
stavb in danosti tega prostora.

Zdi se torej, da vprašanje arhitekture danes tako ni le vprašanje oblikovanja, tehnologije
ali inovacij, temveč predvsem vprašanje odgovornosti do prostora in do skupnosti.

Slovenija: trajnostna in vključujoča blaginja
Ko sem bila osnovnošolka, je Slovenija imela jasno vizijo: to je bila samostojnost. Ko
danes gledam na to vizijo, se mi zdi polna zanosa in naboja, ki so pripeljali do nekaterih
odličnih rezultatov. Živimo v državi, kjer sta narava in kultura izjemni dobrini. Prosto
lahko gremo v gozd, ki pokriva 60 odstotkov države, kjer imamo tudi 14 ohranjenih
pragozdov, kjer živijo številne drugje izkoreninjene vrste in divje zveri. Gozd lahko
razumemo v marsičem kot prostorsko raven socialne države, ki pa pri nas kljub vsemu
še živi, saj imamo javno zdravstvo in šolstvo. Tudi zaradi teh danosti se vsakič znova
rada vračam domov iz tujine, saj v marsičem krojijo bistvene elemente kvalitete
življenja pri nas.

Zadnje poročilo Urada za makroekonomske analize in razvoj nakazuje, da dosegamo v
Sloveniji visoko kakovost življenja. Eden izmed najpomembnejših kazalcev, Indeks
trajnostne in vključujoče blaginje (SIWB), uvršča Slovenijo kar na 6. mesto v Evropi. V
Sloveniji imamo namreč izjemno bogastvo dveh ključnih naravnih virov: čiste vode in
gozdov. Vendar pa se s soočamo tudi z nekaterimi okoljskimi izzivi.

Pri nekaterih okoljskih kazalcih smo po oceni UMAR-ja slabi, najbolj pereča problema
sta:

• onesnažen zrak, ki predstavlja resno tveganje za zdravje
• slabo in razdrobljeno prostorsko načrtovanje, ki zmanjšuje učinkovitost rabe
  prostora, podaljšuje poti in otežuje dostop do javnih storitev.

UMAR opozarja na potrebo po izboljšanju dostopnosti do javnih storitev in po bolj
povezani, celostni prostorski strategiji, ki bi lahko zmanjšala razpršenost in izboljšala
kakovost življenja.

Te ugotovitve kažejo, da je prihodnost slovenskih mest in podeželja tesno povezana z
našo sposobnostjo, da spremenimo način prostorskega upravljanja, okrepimo
trajnostne prakse in prilagodimo prostor ljudem.

Vizija
Vizija prostora prihodnosti najverjetneje mora, če o njej razpravljamo v okviru pobude
Novega Evropskega Bauhausa, vključevati tudi cilje Evropskega zelenega dogovora
(European Green Deal). Pravzaprav je Novi Evropski Bauhaus pobuda, ki je namenjena
vključevanju kulture, vključno z arhitekturo in urbanizmom, v doseganje ambicioznih
okoljskih ciljev Evropskega zelenega dogovora. Evropa se danes sooča z mnogimi izzivi
– njena politika je včasih lahko tudi izključujoča. A medtem ko po svetu vidimo grozljive
kršitve svoboščin, pa vendarle Evropa ostaja domala edini prostor, kjer so vrednote, kot
so enakost in svoboda žive in v jedru njenih politik.

Če danes govorimo o Evropi kot prostoru svobode, moramo narediti korak dlje od
klasičnega razumevanja človekovih pravic. Svoboda ni (več) mišljena zgolj kot pravica
posameznega človeka, da ravna po svoji volji – temveč kot svoboda, ki mora biti
omejena z upoštevanjem svobode vseh drugih bitij. V zadnjih dveh desetletjih sta tudi
filozofija in antropologija začeli usmerjati svoj pogled od človeka tudi na druga živa
bitja. Najprej je ta premik zajel živalsko življenje – med drugim v vplivnem delu Giorgia
Agambna ter številnih delih Donne Haraway. Nato je sledil še »obrat k rastlinam in
glivam«, ki ga raziskujejo Michael Marder in Anna Tsing ter številni drugi. Skupna nit
teh misli je zavračanje ideje, da ima človek edino veljavno perspektivo. Okolja ne
zaznavamo le mi – svet sestavljajo številni načini zaznavanja, številna bitja in številni
svetovi. Prava svoboda v takem svetu pomeni sobivanje in upoštevanje svobode vseh
bitij.

Ko oblikujemo vizijo prostora prihodnosti, je pomembno upoštevati tudi posebno
estetiko in specifično lepoto, ki je značilna za naš čas. To je nova oblika lepote, ki
presega dosedanje koncepte in vključuje skrb za okolje, razumevanje soodvisnosti in
odgovornost do vseh oblik življenja. Avstrijska filozofinja Eva Horn imenuje to
svojevrstno lepoto našega časa – ki ga mnogi označujejo kot dobo Antropocena – kot
antroprocensko estetiko. Horn opredeli tri ključne izzive, ki jih mora sodobna
umetnost, tudi arhitektura, v tem kontekstu nasloviti:

1. Prikritost – Okoljski procesi, kot so podnebne spremembe, pogosto ostajajo
   nevidni in nezaznavni. Estetika mora najti načine, kako jih narediti zaznavne.
2. Prepletenost – Ljudje smo neločljivo povezani z ekosistemi, čeprav smo se od
   tega oddaljili. Umetnost mora izražati to kompleksno medsebojno vpletenost,
   onkraj klasičnega deljenja na subjekt in na objekt.
3. Merilo – Spremembe v antropocenu potekajo na mikro in makro ravneh, ki
   pogosto presegajo človeško izkušnjo, kot je to izpostavil Morton s hiperojekti.
   Estetika mora razviti nove načine prikaza in zadosti tem merilom.

Horn poudarja, da umetnost v času Antropocena ne sme ostati le pri kritiki ali
tematizaciji krize. Zanjo umetnost ne odraža sprememb le skozi vsebino, temveč
predvsem skozi formo – prek načina, kako zaznava, oblikuje in strukturira svet v
razmerah podnebne in ekološke krize.

Prostor ni le fizični okvir, ampak je rezultat družbenih procesov, interesov in razmerij
moči, ki oblikujejo način našega življenja. Zato bi lahko prihodnja vizija prostora
vključevala tudi razmislek o tem, zakaj, kako, kdaj in kdo proizvaja prostor – katere
družbene in ekonomske sile vplivajo na prostor, predvsem pa, za koga ga oblikujemo.

V tem kontekstu so pomembna sodobna razmišljanja, ki poudarjajo pomen sobivanja in
prepletenosti vseh živih bitij ter narave s človekom. Estetika Antropocena nas uči, da
moramo pri oblikovanju prostora upoštevati kompleksne povezave med ljudmi,
rastlinami, živalmi in zemeljskimi procesi, da lahko ustvarimo trajnosten, pravičen in
vključujoč prostor.

Takšno konkretno vizijo lahko morda oblikujemo prav v Sloveniji, kjer danes večinoma
živimo dobro in kjer smo bili v preteklosti priča različnim načinom načrtovanja in
upravljanja s prostorom, iz katerih se lahko učimo. Na področju trajnosti nam gre po
pokazanih kazalcih dobro. Imamo izjemne potenciale, na področju upravljanja narave
smo domala svetovna referenčna dobra praksa, kjer je tak pristop uzakonjen in
povezuje vse ključne akterje. Kaj pa grajeni prostor? Katere naj bodo prioritetne naloge
te konkretne vizije, da bomo bolj podprli urbanistične in arhitekturne politike, ki bodo
sledile novim trendom lepote in trajnosti? Katere teme bi morali v Sloveniji posebej
izpostaviti na področju arhitekture in urbanizma ter kreativnega sektorja, tudi v okviru
razpisov Horizon pobude Novega Evropskega Bauhausa? Katere povezave je treba še
zgraditi? Kako lahko s poudarkom na sobivanju in medsebojni povezanosti skupnosti,
gospodarstva in stroke oblikujemo prostor prihodnosti, ki bo odgovoril na izzive našega
časa?