Objavljeno v: VRT IN PRISPODOBA, 2021.
V tem poskusu premisleka o soodvisnosti med vrtom in užitkom bomo skušali prikazati, da je vrt večinoma prostor užitka, kjer je obenem na delu tudi užitek prostora. Pri tem preizkušanju pa ne gre toliko za razpiranje pomena užitka kot za trasiranje nians spremenjenih koncepcij pomena vrtov.
Vrt je prostor užitka, v katerem se lahko zaradi samega prostora predajamo ugodju, od branja do klepetanja, od sprehajanja do poležavanja ali obdelovanja zelenih površin s povrtninami, od užitka ob hrani ali pijači, med katerimi so bile morda nekatere pridelane prav na vrtu, do tihe kontemplacije zelenja. Zaradi specifike prostora ima užitek v vrtu unikaten, edinstven značaj. Ko govorimo o vrtu, se navadno nanašamo na ograjeno in urejeno območje na prostem. Ta zamejeni prostor se običajno razteza ob privatnih zgradbah, lahko pa gre tudi za širše negovane javne površine, kot so parki, kjer praviloma zelenje daje pomen stavbam v njihovi sredini. Ne glede na to, ali govorimo o privatnem vrtu ali o širnem parku, pa običajno velja, da je vrt prostor užitka, kjer je v istem zamahu na delu tudi užitek prostora. V vrtu nas njegovo rastlinje, blage dišave, umirjenost, združene plasti časa, ravnokar odprti ali že posušeni cvetovi, raznoliki plodovi, barvite sence in silhuete prestavijo v okolje, v katerem se skorajda po nujnosti sproža ugodje. Vrt je lahko prostor užitka tudi zato, ker se tu udejanjajo nastajanje, razcvetanje in minevanje, to imanentno dialektično kolobarjenje življenja. Vrt je večinoma že na sebi prostor, ki sproža užitek[1].
Bližina med vrtom in užitkom je zabeležena že ob samem nastanku filozofije. Eden najznamenitejših grških filozofov je prisegal na oboje, tako na vrt kot na ugodje. Epikur (341-271 pr. n. št.) je svojo filozofsko šolo v Atenah, ki je bila kasneje v svoji različici kot celovit filozofski sistem prepoznana kot epikurejstvo,[2] poimenoval nič drugače kakor prav – Vrt. Epikur[3] se je bojda rodil na Samosu, v atiški prestolnici pa se je v bližini Platonove Akademije nastanil šele v zrelih letih.[4] Drugi viri navajajo, da je Epikur v Atenah kupil vrt in »ustanovil šolo ’filozofov v vrtu‘«.[5] Spet tretji nakazujejo, da je bila Epikurjeva hiša v središču Aten, vrt pa na obrobju ob Akademiji, mojster pa se je dnevno vozil od hiše do vrta.[6] V vsaki različici je dokaj jasno to, da se je Vrt nahajal nekje v bližini Akademije. Morebiti je bila ta lokacija, kjer so potekale razprave in predavanja s širokim naborom slušateljev, med katerimi so bili v nasprotju z veljavnimi običaji tedanjega časa dobrodošli tudi ženske in sužnji, ob Akademiji izbrana namenoma, da bi še bolj pritegnila obiskovalce in nove učence. V skopi literaturi na to temo sicer najdemo predvsem zapise, da je bil Vrt, prej kot množično obljuden kraj, za časa Epikurjevega življenja predvsem stičišče njegovih prijateljev in somišljenikov, ki so tu delili intimne izkušnje, osebne pripovedi, življenjske zgodbe in modrosti. Tako je bil Vrt nekakšna različica klasične grške filozofske šole, ki je bila sicer tipično zasnovana kot razširjeno bogatejše gospodinjstvo, polno pestrih gostov. Epikurjev Vrt je tako deloval kot intimen in kot javen prostor obenem. V Vrtu so se dnevne novice prelivale z modrostmi Epikurja, kjer je bilo druženje z diskusijami in izmenjavo stališč usmerjeno v ugodje.
Čeprav je Epikur prepoznan predvsem kot filozof ugodja, je njegovih spisov, tudi o ugodju, ostalo bore malo.[7] Epikurjeva pisma in reki ter nabor spisov njegovih učencev pa poudarjajo ugodje, čutila in nevznemirjenost (ataraksijo) ter doseganje sreče in izogibanje bolečine kot smisla življenja. Vseeno pa velja podčrtati, da se Epikur ni zavzemal za ugodje vsepočez – njegova poanta je bila kompleksnejša, saj je podarjal ugodje, ki je tesno povezano z vrlino in modrostjo. Eden od njegovih znamenitih rekov, ki strnjeno povzema to miselno ost, se glasi: »Ne moremo živeti v ugodju, ne da bi živeli modro in pravično, in ne moremo živeti modro, dobro in pravično, ne da bi živeli v ugodju.« Stava za doseganje spoznanja v ugodju in radosti, ki je že za časa njegovega življenja sprožala burne odzive in mu pridobila priljubljenost med množicami, je Epikurja ponesla med zvezde antičnega sveta. Še manj kot o Epikurjevih spisih pa danes vemo o njegovem Vrtu.[8]
Redki antični pisci sicer s ponosom naznanjajo, da so bili v Epikurjevem Vrtu. Med njimi je Cicero, ki ga omeni ob obisku Aten.[9] Seneka v Pismih prijatelju Luciliju svojemu tovarišu priporoča obisk Vrta in obenem navaja zapis nad vhodom, ki je mogoče izmišljen, vseeno pa poveden, saj v krilatici povzema jedro Epikurjevega nauka: »Tujec, tukaj je dobro biti, najvišje dobro je radost.«[10] Seneka dodaja, da je na Vrtu obiskovalce sprejemal oskrbnik, ki je dejal: »Ali sem te lepo sprejel? Na tem vrtu se ješčnost ne draži, ampak teši; tukaj si človek s pitjem ne zbuja večje žeje, temveč jo gasi z naravnimi sredstvi, ki so zastonj. V tej nasladi sem postal star.«[11] Seneka s tem navaja eno redkih dosegljivih neposrednih navezav med Vrtom in ugodjem. V njegovem zapisu pa takoj postane jasno, da je Vrt kraj omejenega, vzdržanega užitka, ki natanko s to omejenostjo in zadržanostjo poveča pravi, resnični užitek. Seneka s tem namišljenim izrekom oskrbnika Vrta namreč ponazarja, da je potrebno Epikurjevo predanost užitku, ki so jo mnogi brali kot postavko, da je naslada najvišje dobro oziroma da si Epikur prizadeva za popoln hedonizem, vselej brati v tesni povezavi z vrlinami in nravnostjo. Tako se rimski filozof postavlja v bran Epikurju, njegov Vrt pa se prej kot prostor brezmejnega hedonizma pokaže kot kraj, ki ga z zavezo po upoštevanju vrline preči tudi moč mišljenja. Vrt je za Seneko kraj zadržanosti in vrline, kjer je ob zelenju prisotna tudi radost.
Vrt, ki je bil nekakšno antično, simbolno filozofsko svetišče modrosti, je tako nemera v poudarjanju vrline morebiti prej kot prostor užitka deloval kot prostor razuma. Ta vrt je bil v svojih najboljših dneh poln slušateljev, prijateljev in znancev, ki so tu diskutirali in pretresali filozofska vprašanja. Osrednji namen Epikurjevega vrta je bil druženje v senci z namenom razpravljanja, diskutiranja, pretresanja stališč. Kot kaže, je bil morebiti pravi, najvišji užitek v tem vrtu ravno diskusija. Pogovor v obliki pretresanja hipotez in sklepov o kozmosu, materiji, družbi in naravi je bil osrednje delo, ki se je vršilo v tem vrtu. Diskusija je bila delo, ki je sprožalo ugodje.
Ali lahko na osnovi Epikurjevega vrta potegnemo vzporednice s pomenom današnjega vrta? Še natančneje, ali lahko iz pomena in sporočilnosti Epikurjevega vrta sklepamo o vlogi vrta danes, ko se svet na globalni ravni sooča s krizo pandemije zaradi novega koronavirusa?
Zagotovo lahko rečemo, da je bil še pred izbruhom pandemije novega koronavirusa, torej v času vrhunca neoliberalizma, četrte industrijske revolucije, antropocena in okoljske krize, pomen vrta glede na prejšnja obdobja predrugačen. Podčrtati pa velja, da se je ravno preteklo in sedanje stoletje intenzivno ukvarjalo s spremenjenim in kritičnim pristopom do pomena reprezentacije, med drugim tudi reprezentacij na ravni prostora in narave, ki so vplivale tudi na drugačno razumevanje vrta.[12] Post-humanistični pristopi so v teh drugačnih razmerah razpirali različne vidike družbenih tenzij. Ob tem se je pomen (v družbi, politiki, ekonomiji, družbenih razmerjih) vselej vpisoval v prostorska razmerja, ali – povedano drugače – družbena razmerja moči lahko zmeraj preberemo tudi v prostoru in v dominantnih prostorskih razmerjih. 21. stoletje kot čas raznovrstnih kriz nam izkazuje, da se je pretekli, stoletja veljavni antropocentrizem s kartezijansko paradigmo neizpodbitno iztekel in da potrebujemo novo družbeno pogodbo. Če za antropocentrizem velja, da je narava človekov objekt, da mu je v celoti podrejena, on pa je njen gospodar, kar kulminira v t. i. kartezijanski paradigmi,[13] nam serija prežečih kriz neizprosno priča, da smo naravo pripeljali na rob preživetja. In da narava, pa naj si bodo to posamične rastline, živali ali kompleksni ekosistemi, potrebujejo ustreznejši, glasnejši premislek in mesto za uveljavitev svojih pravic. Vrt je kot eden od približkov narave, ki se nahaja v neposredni človekovi bližini, prav tako podvržen tem zaostritvam. Kaže pa se, da bo vrt v teh napetih časih še naprej topos, ki bo odražal aktualne konflikte in družbena trenja.
V urbanemu preporodu 20. in 21. stoletja je vrt postajal vse bolj pomemben statusni simbol. Vrt ostaja specifičen, ograjen in negovan prostor, ki se razteza kot privatna dobrina ob stanovanjski zgradbi ali kot javni prostor zelenih površin večstanovanjskih zgradb in parkov. Vendar se zdi, da je vrt ob vse večji gostoti naseljenosti in naraščajočih družbenih razlikah še pridobil na svojem statusu prestiža. Mogoče bi lahko rekli, da mu je ta status prestiža dodeljen zato, ker je vrt edinstven prostor užitka. Vrt je kraj, kjer je na delu unikaten užitek prostora. Verjetno lahko rečemo, da je bil vrt še pred korona-krizo, pred katero je bila v zahodnih družbah izrazito na delu vseprisotna zapoved po uživanju, nekakšno idealizirano pribežališče, idealen kraj uživanja. Morebiti je bil ravno zaradi te zapovedi po uživanju, ki je tako poudarjena v post-industrijski družbi 21. stoletja, vrt pravzaprav kraj krajev, pravi emblematski prostor užitka, ki je metaforično delovala na več ravneh. Večinoma pa se zdi, da je bil užitek, ki je bil v vrtu na delu, hipnega značaja: z domala nujnimi elementi, kot so žar, kdaj pa kdaj bazen in druge reči ali ureditve za zagotavljanje predpisanega uživanja, se je simbolna raven vrta v 21. stoletju vse bolj oddaljevala od te, ki jo je imel v preteklosti.
Pandemija koronavirusa je pomen vrta kot privatne ali javne dobrine še bolj izbrusila. V času, ko se ljudje že najmanj leto dni soočeni s poplavo negativnih novic, smrti, zapiranja in ukrepov, ki spominjajo na vojne razmere, je vrt postal idealno pribežališče za odmik od mašinerije sistemske spremembe družbenih razmerij, ki jih je povzročil virus.[14] Vrt je pridobil na pomenu, kar se je odražalo v njegovi simbolni in materialni vrednosti. V nekaterih državah se je ob prepovedi zapuščanja lastnih stanovanj vrt izkazal za tisto presežno vrednost nepremičnin, ki lahko zagotavljajo ob gibanju tudi duševno zdravje in radost. Če nisi imel vrta, si bil prisiljen ostati med štirimi stenami. Če nisi imel dostopa do parka, ker so bili ti nekje zaprti, nisi imel dostopa do gibanja in svežega zraka. Naenkrat, skoraj v trenutku, smo se kot družba zavedli pomena parkov in vrtov. Epikurjev rek Tujec, tukaj je dobro biti, najvišje dobro je radost je v teh zaostrenih razmerah prišel do izraza ravno v vrtu. Cene hiš z vrtom so se povečale, še najbolj prestižna stanovanja v mestnih središčih niso bila več tako privlačna kot nepremičnine z vrtom na obrobju ali celo na podeželju. Svet se je – tudi v vrtu – postavil na glavo.
Vrtu je v času korona-krize narasla vrednost na več ravneh. Mogoče zato, ker je bil vrt v času pandemije nemara edini kraj uživanja, ki je še ostal. Morda je vrt v pandemiji edini prostor radosti zato, ker so tu lahko vsaj začasno utihnile zapovedi, družbene razprtije in prežeče negativne novice, ki sijejo z vseh zaslonov, ki nas obdajajo. V vrtu si je v okrožju rastlin (v nekaterih primerih pa tudi živali) človek lahko oddahnil od družbe. V okviru tega negovanega okolja, ki deluje kot približek in kot nadomestek narave obenem, se je lahko posameznik umiril, streznil in zadihal. Vrt je s tem, ko je postal presežno postajališče, kjer vse bolj prežeče družbene zablode začasno utihnejo, ponovno opravljal vse svoje prostorske in sanitetne vloge, ki jih je imel že v preteklih epidemijah in vojnih stanjih – s to razliko, da se je njegova presežna vrednost v sodobnem času četrte industrijske revolucije, ki je osrediščena okrog pomena vrednosti informacij, spremenila natanko v tem, da je vrt prostor, kjer informacij v sodobnem pomenu domala ni. Vrt je prostor, kjer zasloni niso dominantni, kjer informacije nimajo vloge. Pri tem se zdi, da gre pri tej potencirani spremembi vloge vrta za nekakšno sodobno parafrazo vrnitve k naravi, ki se bo verjetno kazala tudi po preteku »nove normalnosti«. Drugačen pomen vrednosti vrta pa nas bo spremljal tudi v negotovi prihodnosti. Morda končno tudi z novo družbeno pogodbo, ki se bo odražala v kvaliteti in dostopnosti javnega prostora z zelenimi površinami za celotno skupnost.
[1] Izjem pri tem je seveda veliko, med drugim pokopališča, ki tudi veljajo za krajinske ureditve, memorialne ureditve in zasaditve ter drugi prostori spomina, ki jih ureja krajinska ali druga stroka. Ti in podobni primeri niso zajeti v sledeča razmišljanja.
[2] Ideje epikurejstva, še posebno njegove etike in načina spoznanja, so dobile prve žgoče nasprotnike v krščanstvu. Epikurejstvo, ki si je prizadevalo za spoznanje s čutili in za odpravo strahu pred smrtjo, v kateri umre tako duša kot telo, ni ustrezalo krščanstvu in njegovim prizadevanjem za vzdržnost in posmrtno življenje. Epikurejstvo je doživelo svoje zadnje obdobje velike priljubljenosti v razsvetljenstvu 17. in 18. stoletja, kasneje pa ravno zaradi prevlade novega empirizma, ki je v marsičem soglašalo z idejami epikurejstva, ni bilo več tako popularen.
[3] Karl Marx je Epikurja zaradi nasprotovanja religiji in razvoju atomistike razglasil za »največjega grškega razsvetljenca«, v: Karl Marx, Spisi o antični filozofiji, 57. Marxova doktorska disertacija Razlika med demokritsko in epikurejsko filozofijo narave je posvečena Epikurju in je objavljena v navedeni izdaji.
[4] »Leta 307 se je preselil v Atene in si tam kupil hišo z vrtom (kepoi), po kateri je povzela ime šola (Vrt), ki jo je ustanovil«. ANTIKA, prev. Ksenija Dolinar et al., Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998, 153.
[5] Marcus Tullius Cicero, Največje dobro in največje zlo, prev. Fran Bradač in Tone Ločnikar, Maribor: Založba Obzorja, 1972, 266.
[6] R. E. Wycherley, »The Garden of Epicurus«, Phoenix 13, št. 2 (1959), 73-77. Dostop 6. 2. 2020. doi:10.2307/1086973.
[7] Večino njegovih ohranjenih spisov je objavljenih v: Diogen Laertski, Življenja in misli znamenitih filozofov, prev. Živa Borak et al., Ljubljana: Beletrina, 2015.
[8] Več o tem glej v: R. E. Wycherley, »The Garden of Epicurus«, Phoenix 13, št. 2 (1959), 73-77. Dostop 6.2. 2020. doi:10.2307/1086973. Znana pa je t. i. Memijeva afera, ki se je zgodila leta 51 pr. n. št, med Cicerovim obiskom Aten. Epikurjev vrt je bil tedaj že ruševina, rimski plemič Memij pa naj bi kupil zemljišče z namenom, da tam zgradi stavbo. Epikurejci so se ob zgražali in prosili Cicera za posredovanje, saj niso želeli, da se onečasti tako sveta lokacija. Izid te afere je neznan, kot je nejasna natančna lokacija Epikurjevega vrta.
[9] »Nato je dejal Pomponij: Jaz pa, ki me navadno zbadate, ker sem vdan Epikuru, prebijem precej časa s Fadrom, ki ga kakoro veste, edinega ljubim, v Epikurovih vrtovih, mimo katerih smo pravkar šli.« Marcus Tullius Cicero, Največje dobro in največje zlo, 189.
[10] Lucij Anej Seneka, Pisma prijatelju Luciliju, prev. Fran Bradač, Ljubljana: Modrijan, 2004, 68.
[11] Seneka, Pisma prijatelju Luciliju, 68.
[12] Več o tem glej: Giovanni Aloin, Why Look At Plants? The Botanical Emergence in Contemporary Art, Leiden: Brill | Rodopi, 2019.
[13] Kartezijanska paradigma je enovito ime za celotni civilizacijski ključ novoveške usmeritve na področju kulture in družbe, ki uveljavlja človekovo gospostvo nad naravo s tehnologijo. Človek je v tej perspektivi, ki silovito nastopi ob prevladi razsvetljenske ideje, neomejeni gospodar narave in jo lahko do konca izkorišča. V zaostreni podobi te paradigme je okolje popolnoma podrejeno zadovoljevanju človekovih potreb, živali in rastline pa so razumljeni kot avtomati.
[14] Več o tem glej: Renata Salecl, Človek človeku virus, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020, str. 14.
Mateja Kurir 
Oddajte komentar