Objavljeno v: OUTSIDER, Ljubljana, 2018
Govorimo nenehoma, neprestano: v budnosti, v spanju, v družbi, v samoti. V družbi govor začinimo tako, da si izmenjujemo govorice, za katere često ne vemo, od kod prihajajo in do kod bodo segle. Govorice so namreč, tako kot vic, običajno brez avtorja, človek pa je kategorični medij za njeno sunkovito difuzijo. Ali sploh obstoji kakršnakoli ukana v družbi, ki jo ni sprožila neka žmohtna govorica? Ali pa obstoji gruča ljudi, ki jo lahko okličemo za minimalno skupnost, brez vsaj ene sočne govorice, ki bi jih povezovala? Govorice so pogosto to navidezno nezaželjeno, a imanentno lepilo skupnosti. Skupnosti brez govoric praktično ni; te skrite podrobnosti, ki bi morale ostate v intimi, pa venomer uidejo na plano k drugim, vežejo na zamolčani ravni tako sosede na vasi, trgu, delovnem mestu ali v mestni soseski. Tako se zdi, da so meje skupnosti meje njenih govoric: ko je ljudi preveč, da bi jih lahko držale skupaj govorice, smo stopili v megalopolis, kjer neznanci živijo drug ob drugem, ne da bi drug o drugem vedeli niti eno pikantno podrobnost.
Nemški filozof Walter Benjamin je govorice z opravljanjem postavil nasproti destruktivnemu karakterja razvoja. Destruktivni karakter na pogonu razvoja uživa v vselejšnem brisanju sledi časa in ustvarjanju novega, čistega prostora. Benjamin ga je opredelil kot: »Destruktivni značaj pozna samo eno besedo: naredite prostor. Pozna samo eno aktivnost: odpiranje. Njegova potreba po svežem zraku in odprtem prostoru je močnejša od vsakega sovraštva.« Govorice za Benjamina stojijo na drugi strani tega rušilnega naleta razvoja in so značilni malomeščanski pojav. »Najbolj malomeščanska med vsemi fenomeni, govorica (*v smislu opravljanja), pride naokoli samo zato, ker ljudje ne želijo biti nerazumljeni.« Destruktivni karakter razvoja, ki je zaradi svoje rušilnosti vselej mladosten in svež, pri tem pa nima nobenega spoštovanja do tradicije, po Benjaminu tolerira le nesporazume, govoric pa ne podpira. Govorice namreč ne nosijo razvoja, so nizkotno opravilo malomeščanov, kjer so kakršnekoli spremembe največja grožnja za njihovo glavno vodilo: ohranjanje statusa quo. Za destruktivni karakter pa ni ničesar stalnega: vse se lahko uniči, sprevrže. Ravno zato bi lahko govorice nemara po Benjaminu razumeli kot tečaj, okrog katerega se vrtinči srž tradicije, stalnosti, ki je vpisana v vzdržnosti (verbalnosti) družbe.
Prostor verbalno ne govori, obstoji v tišini, govori pa nam intuitivno. Klopca na trgu ali stopnice pred spomenikom vabijo, da prisedemo in izmenjamo misli. Čez dan, ko na trgu buči vsakdanjik s prometom, žvenketanjem kozarcev, pozdravi in klepeti, prostor manj govori. Šele nočna tišina običajno pusti prostoru, da govori. Pripovedovanje vsakega trga je različno in sproža drugačne govorice. Večerno prazna planjava Zocala, osrednjega širnega trga v Mexico Cityu, preko katerega se pne gromozanska mehiška zastava, ki jo obkrožajo oklepna in policijska vozila, se kaže kot dovršitev kolonialne arhitekture in mogočnosti mehiške države. V soju animiranih reklamnih panelov Times Squara v New York Cityu, ki osvetljuje nočno nebo Manhattna, pa ta glasen klic k potrošnji tega monumenta kapitalizma ne dopušča nobene tišine. Nočna spokojnost evropskih trgov, kjer na javnih prostorih osrednjih mestnih trgov običajno posedamo v arhitekturi preteklih epoh, pa je radikalno drugačna. Na rimski Piazza della Rotonda, na kateri dominira siva mogočnost Pantheona, smo v lijaku časa primorani premakniti govorice k spraševanju o minljivosti. Glavni tržaški trg Piazza Unita’, ki se na jugu odpira na morje in je bil pred kratkim razglašen za najlepšo italijansko piazzo, pripoveduje zgodbo minule habsburške slave, ko je mesto še veljajo za ekonomski in družbeni pogon regije. Pred kratkim sem tam srečala domačina, ki se je zgražal nad koncertnim odrom za nekaj slavnih ameriških bendov. Tako kot mestna oblast v Trstu in Ljubljani (ter vseh ustvarjajočih se turističnih destinacijah) vse bolj trži svoje javne površine za privabljanje turistov, tako so vse močnejše govorice domačinov proti tem finesam destruktivnega karakterja oblasti. Za domačine se širom po svetu vse bolj zdi, da je kakršnakoli kulisa, ki jo vladajoča oblast postavi v prostor, izvor neštevnih govoric proti tej sami oblasti: na Zocalu je potencirana želja po zamenjavi oblasti, na Times Squaru željo po prekinitvi perpetujočega spektakla, na Piazzi Unita’ želja po koreniti obuditvi mesta izven spon turizma. Lokalna srenja, ki posluša nočno tišino simbolno mogočnih prostorov, namreč zlahka sprevidi ukane, ki spreminjajo prostore: minimalna raven boja proti tem ukanam pa so vselej ravno – govorice.
Domačini poznajo tišino, brezglasje svojega prostora, ko tudi govorica opravljanja utihne in prostor govori kot sidrišče (skupnosti). Grški filozof Platon je v dialogu Kratil zapisal, da je natanko brezglasje pot, na kateri se lahko rodi spoznanje. Nemški filozof Martin Heidegger, ki je govorico oklical za temeljno človekovo držo, s katerim kličemo svet v prisotnost, je ponovil to Platonovo postavko in zapisal: »Govorica govori kot zvonjava tišine.« Čeravno je tu Heidegger postavil »svojo« govorico kot nasprotje mogočnega opravljanja, ki nikoli ne utihne in stopi v tišino, je jasno, da v klasičnem metafizičnem smislu v filozofiji brez tišine ne moremo priti do misli, do koncepta »spoznanja«. Tišina in brezglasje lahko po Platonu in Heideggerju misel peljeta do osmislitve bivanja. Tej tišini pa stoji nasproti eden najhuših sovražnikov, kar jih je in ki je običajni izvor izmišljevanja ter pleteničenja vsakovrstnih govoric: dolgčas. Kot je davno tega zapisal Goethe, je namreč samo ena stvar hujša od tega, da te opravljajo: da te nihče ne opravlja. Govorice nemara prav zaradi tega ne bodo nikoli usahnile.
Mateja Kurir
_____________________________________________ 1. Walter Benjamin, »The Destructive Character«, in: Reflection, Harcourt Press, New York:1978, 302. Prevod 2. Prav tam. * Dodala M. Kurir. 3. Martin Heidegger, Na poti do govorice, xxx
Mateja Kurir 
Oddajte komentar