ZAPIS OB RAZSTAVI POLONCE LOVŠIN Kokoš ali jajce, HIŠA KULTURE PIVKA 2016
Baje obstoji eno pertinentno filozofsko vprašanje, v katerem v glavni vlogi nastopa kokoš. Domala v vseh jezikih se glasi takole: Kaj je bilo prej: kokoš ali jajce?
S tem vprašanjem se je ob robu ukvarjala že antična grška filozofija. Ta se je pravzaprav začela s postavitvijo vprašanja po izvoru, po začetku, po archēju z Anaksimenom, Anaksimandrom in Talesom, ki pa so iz svojega izpraševanja izpuščali kokoš. Archē je bil prvi in osnovni filozofski problem, ki je pokrival široko paleto pomenov, od prvega izvora, iz katerega vse izhaja, vzroka, prapočela, principa vedenja in osnovne entitete. V tem oziru je torej pokrival tudi kokoš in jajce.
Z nastopom metafizike, s Platonom, bi lahko na znamenito vprašanje odgovorili tako, da prej ni bilo ne kokoši ne jajca: prvotna je bila ideja kokoši in ideja jajca. Aristotelov odgovor se bolj spusti na zemljo: misel na človeka (ali kokoš), ki se rodi brez očeta ali matere, je odbijajoča in nenaravna. Zato Aristotel sklene, da je nemogoče, da bi obstajalo prvo jajce, ki bi dajalo izvor vsem ptičem/kokošim, prav tako pa je nemogoče, da bi obstajala prva kokoš/ptica, ki bi dajala izvor vsem jajcem, saj ptice/kokoši izvirajo iz jajca. Taisti sklep je prenesel na izvor vseh živih bitij.
Po antični filozofiji kokoš izgubi primat v filozofskem bestiariju in je tam domala več ne najdemo. Najdemo sicer nekaj ptičev: znamenita je Heglova Minervina sova, prava utelesitev filozofije, ki se spusti šele, ko pade mrak. Nadalje je moč pri Nietzscheju zaslediti pravi živalski vrt, saj problematizira opice, pse, kamele, krave, pajke in znamenito kačo ter leva v Zaratustri, kjer se na hitro pojavi tudi ptica, kokoš pa vsekakor ne. Nietzsche bo kar se da moderen in je svojo filozofijo posvetil vprašanju živali kot take: živali imajo iste pravice kot človek, piše v Veseli znanosti.
Žival je v sodobni filozofski refleksiji porinjena v ospredje: Heidegger piše, da je osnovna razlika med človekom in živaljo ta, da je človek bit-v-svetu, žival pa sveta nima. Žival (p)ostaja dominatna rdeča nit tudi vse bolj prezentne biopolitike. Agamben v filozofski bestiarij doda klopa in poudari, da živali svet percepirajo popolnoma različno kot človek, pri čemer lahko klop preživi brez hrane tudi do 16 let in na koncu travne bilke preži na sesalca, torej na hrano, ki ga bo pokončala. Agamben vprašanje razlike med človekom in živaljo, ki je zanj prvo filozofsko vprašanje – strne v sklep: »Glede na to, da žival ne pozna ne bivajočega in ne ne-bivajočega, ne odprtega, ne zaprtega, je zunaj biti, zunaj v najbolj zunanji vnanjosti vsakršne odprtosti in znotraj v najbolj notranji intimnosti vsake zaprtosti.«
Zdi se, da je na tak način zunaj filozofije tudi kokoš. Čeprav lahko preko teme kokoši razgrnemo podrobno analizo dveh temeljnih filozofskih vprašanj: kaj je bilo prvo (počelo)? in v čem se človek razlikuje od kokoši (živali)?, se kokoš v filozofiji domala ne pojavlja. Pojavlja pa se v percepciji tega, s čimer naj bi se filozofija domnevno ukvarjala. Če torej kokoši v filozofiji ravno ni veliko, je pa veliko filozofije v kokoši: kokoš z neutrudnim zobanjem zrna na dvorišču, s tem, da je in da ima dokaj nekoristno življenje (razen da človeku daje jajca in meso) predstavlja v dobi potencirane utilitarnosti s svojim bitjem in s svojo (nekoristno) dejavnostjo neskončnega ždenja in prebiranja zrn za večino izrisano podobo filozofije. Kot nekoristna, ne-smiselna dejavnosti neutrudnega zobanja, ki se vrača vsakič znova na svoj začetek, daje izpiljeno podobo vseh predsodkov, ki jih lahko nalepimo na filozofijo.
Mateja Kurir 
Oddajte komentar