OBJAVLJENO NA RADIU ŠTUDENT, 2017.

Draga poslušalka, dragi poslušalec, dober večer. Spušamo se v drugo oddajo Misliti arhitekturo, kjer bomo skušali zajeti medprostor med arhitekturo in filozofijo tako, da bomo v roke jemali filozofska dela, ki se posvečajo arhitekturi. Po prvi oddaji, v kateri smo brali knjige in spise Walterja Benjamina, drugo edicijo prav tako namenjenmu vidnemu filozofu materialistične teorije: to je Theodor W. Adorno. 

Velika vprašanja, ki smo jim tudi danes na sledi v tem radijskem bralnem seminarju, kjer bomo skušali trasirati misel Theodorja Adorna o arhitekturi, so: Kaj je arhitektura? Kako je arhitektura? Zakaj je arhitektura? Adorno je v svoji sloviti kritični drži dajal unikatne in kompleksne, večznačne odgovore na ta vprašanja. Morda prav iz težavnosti njegovega dela izvira dejstvo, da je danes slehernemu humanistu in estetu znan po aforizmu, da po Auschitzu umetnost, natančneje poezija, ni mogoča, in da je ves njegov širni opus, kako ironično, zgoščen v ta en stavek. Ta opus, ki vključuje tudi esej o arhitekturi Funkcionalizem danes, tako ostaja nekako pozabljen, kar je za neko relevantno kritiko, še posebej tisto, ki je uperjena v umetnost in modernizem, lahko  domala pogubno. 

Da je Adorno edinstven avtor dokazuje enostavno dejstvo, da tokrat  prvič v dolgih letih beremo filozofska dela ob spremljavi glasbe, ki jo je napisal sam filozof. Ob tem, da velja kot filozof za enega vodilnih predstavnikov znamenite frankfurtske šole, ki jo je tudi vodil od 1959 do 1968, da je bil dejaven kot sociolog in kulturni kritik, je bil tudi pravi skladatelj, katerega dela so predvajali na Dunaju in v Berlinu. Glasba je nedvomno bila njegovo privilegirano polje, saj se je ob kulturi, modernizmu, estetiki in literaturi najbolj izdatno posvečal ravno temu subjektu in o tem izdal dela kot so Uvod v sociologijo glasbe, Nočna glasba in druge. Adorno je v svoji proniciljivi kritiki glasbe sicer preziral jazz.   

V serijo oddaj Misliti arhitekturi, kjer nas   tudi ta raznovrstnost očišč in pogledov. Gremo namreč v smeri tega, da vsaj na ravni neke skice razgrnemo grobe koncepte mišljenja, ki jih filozofija izkazuje za zaobjetje tako širokega fenomena, kot je arhitektura. 

Skupna poteza navedenih obdobij zgodovine je – in pri tej opredelitvi se bomo naslanjali na Adorna in Horkheimerja ter ju nekoliko prosto parafrazirali – da gre pri vseh štirih za čas napredujočega mišljenja, ki ga poženejo meščanske revolucije. To napredujoče, razsvetljujoče mišljenje je neločljivo od svobode, ki se razmakne v družbi tega časa. To predrugačeno mišljenje, ki ga lahko beremo kot osvetlitev, osvoboditev razuma z namenom odčaranja sveta in njegove čim bolj sistematske razlage, je glavna podstat vsakega meščanskega gibanja, ki je vodilo do predrugačenja družbe v zahodi zgodovini. Ne velja namreč prezreti, da so se vsa izbrana štiri obdobja formirala v razliki do prejšnjega časa, oblikovala so se kot prelom in zareza, ki jo je argumentiral in postavil razum. Ravno razum je za vsa navedena obdobja ključen – takrat je v soju žarometov, je na galopu k vsemogočnosti in neulovljivosti, je na poti k temu, da bo z abstrakcijo, z racionalizacijo, z dejstveno opredelitvijo sveta, oblikoval popoln sistem, ki bo omogočal razlago celote okolnega sveta. Razum je v paktu z znanostjo usmerjen k odčaranju sveta. To odčaranje, ta izbris mita se lahko zgodi le tako, da se celota sveta razumsko opredeli in razloži po vnaprej znanih ter preverljivih načelih uma, ki so nespremenljivi in večni. Sama akumulacija védenja, samo znanje, pridobljeno na postulatih uma, se mora postaviti v sistem, ki je postavljen po logičnih oziroma matematičnih načelih. Kanon razsvetljujočega mišljenja je namreč prav matematika, število je idealno utelešenje tega mišljenja, saj omogoča enotno zvajanje realnosti na en sam postulat. S številom oziroma matematiko, ki sta najčistejša produkta same abstrakcije, to mišljenje zapopade svet v imenu znanosti. Znanost je tista, ki ustvarja vedenje; znanost je obenem tudi tista, ki ji je dana naloga, da vse postane spoznatno, da nič neznanega ne bi bilo več vir strahu in tesnobe. V tej teoriji o razsvetljujočem mišljenju igra prav posebno vlogo napram znanosti ravno umetnost. Ta stoji na nasprotnem bregu te racionalizacije, te abstrakcije, tega vseobsegajočega sistema: tu še vedno ohranja neko čudno vez s čaranjem, neko tesno povezavo s tistim neznanim in še neraziskanim. Zato tudi v umetnosti vladajo drugačni zakoni od preostalih polj, kjer zavlada znanost in kjer se kot njeno bistveno orodje začne šopiriti tehnika, ki se kaže v celotnem polju vseobsegajočega znanstvenega sistema kot metoda izkoriščanja drugih.

Silovito kritičnost Adorna, ki je v Minimi Moraliji uvodoma zapisal ta kategoričen stavek: »Pogled na življenje je prešel v ideologijo, ki prikriva, da življenja ni več«, je ponovno secirala Mateja Kurir.